Krajani KS Birčna vas v Rezijo

datum: 06. 10. 2018

V soboto, 1. septembra 2018 smo se v deževnem jutru podali z dvema avtobusoma v spremstvu vodičev Vinka in Janka, na ekskurzijo v Rezijo z namenom medsebojnega druženja in spoznavanja zamejske Slovenije. Dež nam ni pokvaril razpoloženja, saj smo se držali reka, da vreme lahko vpliva na razpoloženje samo toliko, da vzameš dežnik.

Lepo je bilo videti dva polna avtobusa dobro razpoloženih krajanov vseh generacij.

Kot se za izlet spodobi, smo se že kmalu, na postajališču Voklo, okrepčali z malico, ki so nam jo pripravili v potovalni agenciji.

V deževnem dnevu smo se na kratko ustavili v Trbižu, od koder nas je pot peljala mimo Višarij v Kanalsko dolino, kjer teče reka Billa. Naš namen, da si ogledamo Belopeška jezera, so preprečili oblaki. Toda tudi ti imajo svoj čar, saj so nam med nadaljevanjem naše poti kot zavesa skrivali in odkrivali na vzhodni strani Julijske Alpe na zahodni pa Karnijske Alpe.

Cesta pelje skozi vasi Žabnica, Ukve, Tablja, Korena, Krmina, v vasi Bila smo zavili v Rezijo, 22 km dolgo dolino pod pogorjem Kanina, kjer so naselja: Ravenca, Bila, Osoane, Njiva, Liščaca, Stolbica, Korito.

V kulturnem domu »Ta Rozajanska kulturska hiša« so nam domačini predstavili njihov izvorni jezik, ki ga še vedno negujejo, čeprav ga govori malo ljudi. Prav poseben je tudi njihov ples, ki so ga pod mentorstvom g. Sandra zaplesali tudi z nekaterimi našimi izletniki. Iz predstavitve domačinov smo začutili, koliko jim pomeni domovina in tudi mi bi se lahko od njih učili domoljubja.

Popeljali so nas tudi na ogled značilne rezijanske hiše, kjer ne manjkajo niti zapisi pravljic, tudi tistih »Zverinic iz Rezije«. Ostale hiše v tem zaščitenem delu naselja obnovijo in jih preko poletja naselijo domačini, ki živijo drugje. Tako v vasi ostaja življenje in ohranjena arhitektura stare rezijanske vasi. V vasi Stolbica smo si ogledali tudi muzej brusačev. Iz zgodb in razstavljenih pripomočkov ter fotografij smo si lahko predstavili življenje potujočih brusačev. Njihovo delo je bilo v svojem času zelo cenjeno, saj je bilo pomemben del tedanjega življenja.

Pot nas je peljala v Pušjo vas, ki je bila v potresu leta 1976 precej porušena. Tu smo lahko v obnovljeni cerkvi sv. Andreja videli, kako malo je ostalo od cerkve pred potresom. Seveda smo si v bližini ogledali svetovno znani muzej mumij.

Naš naslednji cilj proti jugu je bil Čedad ob reki Nadiži, ki ga je ustanovil že Julij Cezar. V starem delu se nad reko Nadižo vzpenja kamnit most imenovan Hudičev most, ki je povezan z zanimivo legendo. Mesto, kjer je bil sedež Langobardov, oglejskih patriarhov in prestolnica Furlanije, smo si malo bolje ogledali. Na to obdobje spominja veliko zanimivih spomenikov, kot je langobardski tempelj, Julijev trg, bazilika, skratka obdobje langobardske vojvodine se je zapisalo v zgodovino z zanimivimi spomeniki.

Dan se je prevesil v drugo polovico, posijalo nam je sonce. Tako nam je med vožnjo pogled na lepo vinorodno pokrajino Goriških Brd, nudil še lepšo podobo.

Želodci so nas začeli opominjati, da se bližamo Šempasu, kjer so nas na turistični kmetiji Maleščevo pričakali z okusno večerjo.

Zadnji del poti smo se vozili ponoči, polni lepih doživetij. Okrepčilo nam je dvignilo razpoloženje, saj smo skupaj zapeli.

Ob vrnitvi domov nas je pričakal dež, ki je vsakega doma zazibal v prijeten spanec. Razšli smo se ob obljubi, da se bomo še kdaj skupaj podali na izlet.

Cilj, da se družimo, spoznamo in lepo imamo, je bil dosežen.

 

Zapisala: Majda Meštrič

Fotografije: Boštjan Hrovatič

 

Birčna vas, 15.9.2018