Odprtje razstave - Andreja Schwenner: Vmesni prostor

Andreja Schwenner je svojo likovno pot poiskala v slikarskem zapisovanju Dolenjske pokrajine. Gre za povsem subjektivno odzivanje na motiv stvarne, resnične pokrajine, ki jo želi združiti z neko reprezentacijsko razsežnostjo, ki se ne nanaša zgolj na objektivno, stvarno pojavnost krajine, ki jo upodablja.

Perspektiva od znotraj

Če s pogledom zaobjamemo dela Andreje Schwener, takoj vidimo, da gre za krajine, torej za upodobitev nekega prostora. Ker smo vajeni prostor dojemati primarno, na teritorialni osnovi, v njem nehote iščemo topografske značilnosti, da bi krajino locirali. Toda, ali je dovolj, da se modra površina na platnu zameji s krivuljo, da bi v njej prepoznali okljuk Krke? Ali drugače: je sploh potrebno iskati Krko? Andrejine slike so pomenljiv dokaz, da nam slikarstvo pravzaprav že zelo dolgo ne ponuja fizične pojavnosti, temveč zgolj in zgovorneje psihološko. Umetnik v svojem izražanju poskuša na sliko prenesti doživetje ob videnem ali razpoloženje videnega. Ob tem pa je sledenje realnemu prostoru prej ovira kot vzgib. Saj poznamo občutek, ko skozi spomin nam ljubi del kakšnega prostora dobiva vse bolj idealizirano podobo, običajno celo do takšne mere, da postane, ko ga ponovno soočimo z realnim, neprepoznaven in pogosto celo banalen. Osnovna dilema je torej, katera podoba kraja je sedaj prava. Morda je odgovor paradoksalen, vendar se glasi: obe. Sobivata in sta druga od druge neodvisni.

Na podoben način oblikuje slikovni prostor tudi Andreja Schwener. Ustvarja opis možnih mentalnih prostorov, ki se zde kot prevod, ko poskuša izraziti mentalno sliko sebe, toda ne kot paralelo realnosti, temveč kot njen presežek. Kljub temu, da se z motivnih značilnosti in zaradi izbora precej reducirane barvne palete v njenih delih da razbrati genius loci, pa avtorica več pozornosti namenja rešitvam kompleksnosti med površino in globino ter dialogu med fragmentom in celoto. Ob barvnem niansiranju, abstrahiranju oblik na temeljne lastnosti ter s pogosto risarsko intervencijo, ko s pastelnim risalom poudari vdor svetlobe, nam s površine pogled zdrsne v lasten svet iluzije, za videz stvari, v polje metafizike, da najde harmonijo med človekom in naravo v primarnem pomenu. To tezo podkrepi še s posebnim načinom moduliranja slike, kjer na podlagi izkušenj iz sveta restavratorstva eksperimentira z različnimi materiali. Ko raznim smolam dodaja primarni material, kot na primer mivko (ali na nekaterih slikah oglje), nas spominja na informelovski način ohranjanja materije (Dubuffet, Fautrier), kjer le ta predisponira učinek podobe in ponotranja prvobitnost zemeljske snovnosti. Ta se v avtoričinih slikah najbolj odraža pri prehajanju in prepletanju med zemeljskimi in vodnimi površinami v sliki, kot pretakanje nematerialnega v materialno in obratno. Preplet uporabe tehnološko vse bolj razvitih slikarskih materialov in prvinskih derivatov zemlje pa izpričuje tudi močno ekološko zavest, ki je ta čas med mladimi vseprisotna kot generacijska revolucionarna nota. Zavest ohranjanja planeta, katerega del so tudi imaginarne slikarske krajine, sodi danes v ozaveščen modus vivendi. To sporočajo tudi slike Andreje Schwener, način ohranjanja te zavesti pa reflektira v zgoraj omenjenem dialogu površine in globine, ki ga lahko poimenujemo tudi slikarsko izražen kozmološki panteizem. Ta je posebej zgovoren v dveh manjših podolgovatih slikah brez naslova, kjer je gozd upodobljen v ozki barvni paleti, kot divja krajina, kot nekaj prepovedanega, prostor diametralnosti, ki v isti sapi odraža tudi silovitost, vitalnost in trajnost dreves, na drugi pa krhkost, nebogljenost in kratkost človeškega bitja. Obenem pa je to prostor, kjer prebivajo duhovi in žive gozdne nimfe Driade. Nič manj silovito pa se panteizem - kot preplet Logosa in Kozmosa - na drugi strani ne izraža v sugestivnosti Andrejinih lazurnih nanosov v naslikanih vodnih površinah, kjer zaslutimo nimfe Najade.

Prepričan sem, da bodo mnogi, ki bodo postali ob slikah, ujeli resonanco lastnega in avtoričinega notranjega sveta, začutili kontemplativnost in brezčasnost narave, se potopili v barvno ubranost in tako bo naenkrat postalo popolnoma nepomembno, s katere perspektive in ob katerem delu dneva je umetnica zrla na naš planet. Saj ne smemo pozabiti, da Andreja pogosto na ta kos naše krajine gleda tudi s perspektive padalke. Od tam pa naj bi na nas menda gledali le bogovi?

Goran Milovanović