Uroš Weinberger: Blurred Havens

Uroš Weinberger: Blurred Havens

16. 6.–12. 8. 2023

Galerie Sechzig, Feldkirch, Avstrija

Otvoritev samostojne likovne razstave: petek, 16. junij 2023, ob 20h

 

Uroš Weinberger se že leta spopada z nenehno senzorično preobremenjenostjo slikovnih vsebin, ki nam jih posredujejo tiskani in digitalni mediji. Natančneje, iz njega črpa celo svoj vizualni besednjak. Weinberger, ki zna odlično brati med vrsticami, vedno kritično prevprašuje novice in se občutljivo odziva na aktualne podobe s spleta, družbenih omrežij, televizije, časopisov ali filmov. Umetnik zelo aktualno slikovno vsebino osvobodi njenega dejanskega konteksta, preden jo postavi v kolažni nov referenčni okvir, ki ga pogosto lahko razumemo kot opozorilo, celo opomin. Njegova deloma distopična, deloma znanstvenofantastična dela stopajo v vznemirljiv dialog, tako s sedanjostjo kot s prihodnostjo. Zdi se jasno, da Weinberger nima jasnovidnega daru. Kljub temu se njegova dela pogosto izkažejo za neverjetno daljnovidna.

Osrednja tema njegovih zadnjih del je včasih tehnični napredek, ki ga Weinberger obravnava manj kot dosežek in bolj kot počasen proces človeškega samouničenja. Šele pred približno 200 leti je človek v procesu industrializacije sprožil spremembo, ki ji je narava kos le s težavo in verjetno ne za dolgo. Katastrofalne globalne podnebne in okoljske spremembe, ki jih povzročamo ljudje, nas spominjajo na našo odvisnost od planeta Zemlje, čeprav lahko ponudi neverjetno, a ne neomejeno obilje surovin. Pokrajine, upodobljene na Weinbergerjevih slikah, so videti zapuščene ali nenaseljene, delno uničene in izkoriščene. Raztopljene konture oblik ter izjemno intenzivne, sijoče barve in svetlost slik krepijo vtis strupenega ozračja, onesnaženega zraka in uničenega okolja. Kakšna je prihodnost planeta, če bomo nadaljevali kot doslej? Kakšna je prihodnost, če nekaj spremenimo zdaj? V kakšnem svetu bodo odraščali naši otroci in vnuki? Marsikomu se že zdaj zdi skrajno neverjetno, da bi ljudje živeli le na enem planetu ali na tem planetu živeli tudi v prihodnosti. Kolonizacija drugih planetov, predvsem Marsa, področja, ki je pravzaprav neprimeren za naše poljedelstvo, že dolgo ni samo predmet raziskovanja, ampak tudi predmet Weinbergerjevih slik. V tem kontekstu Weinbergerja še posebej skrbi prihodnji razvoj človeške vrste in njeni novi življenjski pogoji. Weinbergerjevi slikovni prostori, ki aludirajo na to, so pogosto naseljeni z astronavtom podobnimi bitji v vesoljskih skafandrih, katerih videz je neprepoznaven in katerih dejanja so težko dojemljiva. Na nek način je virtualna resničnost drugo vesolje, s katerim se Weinberger ukvarja v svojih najnovejših delih. Da bi to naredil, se umetnik včasih zateče k tehnikam op arta, da ustvari dražeče optične iluzije ali zmeden vtis gibanja in tridimenzionalnosti. Weinbergerjev formalni besednjak lahko spominja tudi na računalniško ustvarjene podobe, sestavljene iz številnih majhnih slikovnih pik ali, v nekaterih delih, na pointilistični ali divizionistični vizualni jezik. V tem primeru bi bila slika, sestavljena iz številnih majhnih pik različnih barv ali kratkih črt, vidna gledalcu šele z določene razdalje. Navidezna resničnost je umetno, nematerialno, računalniško podprto okolje, ki se že uporablja na najrazličnejših področjih, kot so medicina, arhitektura, vojska ali finančni sektor, in v katerem poteka družbeno življenje, zlasti mlajših generacij, in se zdi, da postaja vse pogostejše. Weinberger s svojimi slikami svari pred postopnim zlivanjem realnega in virtualnega sveta oziroma človeka in stroja, ki bi se lahko končalo s popolno izgubo nadzora. Weinberger nenehni nadaljnji razvoj umetne inteligence vidi manj kot korak naprej in bolj kot resno nevarnost, da kot družba postanemo vse bolj pasivni, bolj manipulativni, leni in na koncu celo neuporabni. V skladu s tem bi lahko rekli, da Weinbergerjeve slike tako rekoč spominjajo na monitorje, njegovi slikovni detajli pa na filmske kadre, ki gledalcu prikazujejo kratke izseke možne prihodnosti ali ga nanjo opozarjajo. Predstavljeni scenariji so videti zamegljeni; kraj, čas in dogajanje so večinoma nejasni. To bi verjetno lahko bilo povezano z dejstvom, da lahko samo domnevamo, ni pa tudi jasnih izjav o tem, kaj bo prišlo. Naslov razstave »Blurred Havens« naj bi aludiral na te še vedno povsem neostre, zamegljene podobe bodočih zatočišč in rodovitnih oaz za človeško vrsto, ki bo sledila. Kljub Weinbergerjevim vizijam, kako bodo ta dejansko izgledala, še vedno ostaja odprto in neodgovorjeno vprašanje.  

Calvin Mechora, kurator, Galerie Sechzig

 

Umetnika Uroša Weinbergerja so pri izvedbi razstave podprli:

Ministrstvo RS za kulturo

Slovenski kulturno-informacijski center SKICA

Mestna občina Novo mesto